Je naša osebnost odvisna tudi od nebesnega znamenja?

Včeraj sem na neki spletni strani zasledil prispevek, kjer je naštetih 12 dejstev o vodnarjih. Ker sem po horoskopu tudi sam vodnar, sem ga z zanimanjem prebral. Prebral pa sem ga zato, ker sam v te reči ne verjamem. Ne verjamem, da ima mesec, v katerem si rojen vpliv na tvojo osebnost. 

Človeška osebnost se pač razvija skozi vzgojo in je odvisna od okolja, v katerem oseba odrašča in živi. Seveda so tu še drugi dejavniki (genetska pogojenost, vzorniki, itd.), a med temi ne vidim astrologije. In ravno zaradi tega mi je bilo še toliko bolj zanimivo videti, s kolikimi trditvami se lahko poistovetim. Priznati moram, da je večina trditev dokaj pravilno opiše mojo osebnost. A prepričan sem, da če bi šel brat dejstva o drugih nebesnih znamenjih, bi bil podoben primer. V vsakem opisu lahko najdeš nekaj, če si to želiš videti. Enako je pri horoskopih. A mislite, da dejansko nekdo vsak dan gleda v zvezde in potem zapisuje svoje ugotovitve? :D

Astrologíja  je psevdoznanost, ki preučuje simbolične vplive in odnose med gibanjem in položaji nebesnih teles ter življenjem na Zemlji. Astrologija poskuša pojasnjevati človeške lastnosti in njegovo usodo.

Spodaj je napisanih teh 12 dejstev, ki sem jih tudi pokementrial. 

Zakaj sem proti vsakršnemu zniževanju plač in pokojnin?

Zakaj sem proti vsakršnemu zniževanju plač (javnih uslužbencev) in pokojnin?

Razlog je čisto preprost. Ne bi se mi bilo težko odpovedati nekemu zmernemu deležu svoje plače, da bi s tem pomagal državi iz 'krize' ali da bi lahko za to nekdo obdržal ali celo dobil službo. Rade volje. A dokler država ni sposobna pobrati denarja dolžnikom in tistim, ki so si denar prisvojili na nezakonit način, naj ne računajo na mojo podporo. Zakaj bi se moral jaz zaradi tega odpovedovati deležu svoje plače? Tudi v javnem sektorju so zaposleni ljudje, ki živijo praktično od minimalne plače (snažilke/snažilci, hišniki, kuharice/kuharji, itd.) in ti se iz dneva v dan težje preživljajo. Plače se nižajo, cene blaga in storitev pa neumorno naraščajo.

Dajte najprej pobrati tisti denar, ki je bil tako ali drugače 'nakraden', potem nižajte plače, če bo treba.

Največja težava pri nas, in tudi drugje po svetu, so nepravična razmerja plač. Ustvarjajo se prevelike razlike. Na eni strani imamo bogataše, ki niti ne vedo več kam bi šli z denarjem, na drugi strani pa ljudi, ki nimajo niti za osnovne življenjske potrebščine. Srednjega razreda, praktično, ni več. Da bo slej kot prej tako, sem govoril že, ko sem bil osnovnošolec. To je vsakomur jasno. Denar je fikcija. Zato so vse krize umetne. Krize je lahko konec že v tem trenutku, a žal je preveč sebičnosti, pohlepa in korupcije.

In še to, če si nekdo nakrade milijone, je potem dovolj nekaj mesecev zapora in par tisoč evrov kazni? Dajte bit resni, no. Vrniti je treba vse do zadnjega nakradenega centa!

Človek resnično ne ve več, ali naj se smeji ali zjoče.

Koncert (2004) - Oliver Dragojević & Davor Radolfi

Malo sem brskal po starih fotografijah in naletel sem na posnetke s koncerta priljubljenega dalmatinskega pevca Oliverja Dragojevića, ki je imel koncert (s skupino Dupini) v Rdeči dvorani v Velenju. To je bilo 20. novembra leta 2004. Pred njim je nastopil tudi Davor Radolfi (s svojo skupino), ki se je Oliverju pridružil na odru ob koncu koncerta ter sta ga tako skupaj pripeljala do zaključka.

Vrbsko jezero

Mozirski gaj

Otroci in kletvice

Vsi ljudje kdaj pa kdaj uporabimo kakšno kletvico. Morda je kakšna izjema, ki je res ne, ampak teh oseb je najbrž zelo malo. Eni preklinjamo redkeje, drugi pogosteje. Eni uporabljamo milejše kletvice, drugi bolj sočne. Najbrž je odvisno od besednega zaklada in situacije. 

Ko postaneš starš, moraš biti glede tega še toliko bolj pazljiv. Še posebej, ko začnejo otroci vsrkavati vase vse kar je okoli njih in ko začnejo govoriti. A staršem kljub trudu in nadzoru, včasih uide kakšna kletvica vpričo otroka. Če pa ob izrečeni kletvici še reagiramo, češ to ni bilo prav in nas otrok pri tem opazi, bo imel še večje veselje izgovarjati to besedo.

Ko otrok izreče kletvico, imamo na voljo vsaj 3 rešitve:

1) kletvico ignoriramo

2) otroku razložimo, da to ni prav in da tega ne sme govoriti

3) kletvico nadomestimo s primernejšo besedo (npr.: Otroku rečemo, da ni povedal prav, da se reče *ptička*. Mislim, da kletvice, ki smo jo nadomestili s to besedo, v tem primeru ni potrebno zapisati. :) )

Zanimivo postane, ko začne otrok obiskovati vrtec in se prične družiti s sovrstniki. In pride dan, ko te kar na lepem preseneti s kletvico, za katero ti veš, da je še v življenju nisi izrekel.

Nato sledijo tri faze starševske reakcije:

1) osuplost

2) smeh

3) rešitev (ignoranca/pogovor/nadomestitev besede)

Drugo fazo, torej smeh, poskušamo čim prej zatreti, ga nadzirati in kar se da hitro preiti v tretjo fazo. Če se bomo predlogo smejali, se bo otroku to zdelo super zabavno in bo kletvico še bolj veselo izgovarjal.

Meni osebno je najboljša metoda, da kletvico enostavno zamenjaš s kakšno bolj spodobno besedo. Seveda je treba upoštevati tudi starost otroka. Sam pišem s perspektive starša 4-letnega fantka. Ko je bil še malo mlajši, je bilo kletvico najbolje kar ignorirati. Sedaj pa bo počasi treba preiti na rešitev s pogovorom.

Top TV serije

Serije, ki se še predvajajo:
30 Rock
American Idol
An Idiot Abroad
Breaking Bad
Californication
Curb Your Enthusiasm
Dexter
Episodes
Fringe
Game of Thrones
How I Met Your Mother
It’s Always Sunny in Philadelphia
Louie
Modern Family
Parks and Recreation
Ricky Gervais Show
Southland
Supernatural
The Office (US)
Wilfred

(Ne)varnost na cestah

Takole sem pred nekaj leti zapisal na svojem takratnem blogu…

Ker se na naših cestah vsak dan dogajajo prometne nesreče, sem se odločil, da o tem napišem nekaj stavkov.

Najprej je potrebno definirati kaj prometna nesreča sploh je. Da lahko govorimo o prometni nesreči, mora ta izpolnjevati naslednje pogoje: zgoditi se mora na javni cesti, kjer imamo vsaj eno premikajoče se vozilo in kjer nastane škoda (materialna škoda, telesne poškodbe).

Hitro vozimo zato, ker nam je škoda časa, ki ga preživimo na cesti. Zato divjamo in uporabljamo tudi mobilne telefone, da lahko kar se da postoriti preko telefona, postorimo med vožnjo.

Že trenutek nepozornosti (vnos klicane številke v gsm) je dovolj, da skrenemo na nasprotni vozni pas in povzročimo nesrečo.

Druga stvar je pri mladih voznikih (ki so tudi med najbolj ogroženimi udeleženci v prometu), ki divjajo tudi zato, ker preizkušajo meje svojih sposobnosti ter sposobnosti avtomobila, ker so neizkušeni in “uporniški” (prezirajo cestno prometna pravila, kot tudi mnoga druga, ker se jim zdijo nepotrebna). Zato sem tudi proti znižanju starostne meje za opravljanje vozniškega izpita B kategorije na 16 let.

Omenil sem tudi problem alkohola. Sploh ne bi smeli poznati stavka: “Koliko še lahko spijem, da lahko vozim?” Iz tega sledi tudi predlog nične tolerance do alkohola za volanom. Potem pa bi lahko rekli le: “Ko pijem, ne vozim!”

Kaj mora storiti država oz. pristojna ministrstva (MNZ, MZP in MZ), in kaj lahko storimo udeleženci v cestnem prometu, da bi zmanjšali število nesreč, vsaj tistih z najhujšimi posledicami, torej s smrtnimi žrtvami?

Država Slovenija je sprejela t.i. ‘švedsko vizijo nič’, katere dolgoročni cilj je nič smrtnih žrtev in nič hudo poškodovanih na cestah. V okviru te vizije, ki lahko postane realnost, mora država sprejeti tako kratkoročne, kot tudi dolgoročne ukrepe.

Seveda pa morajo pri tem sodelovati tako lokalne skupnosti, kot udeleženci sami. Veliko lažje je ta cilj doseči na lokalni kot na državni ravni. Primer: Če v neki regiji umre 6 ljudi na leto, je potrebno v tej regiji zmanjšati št. mrtvih na leto za 6 ljudi, kar je veliko lažje, kot pa na državnem nivoju zmanjšati število mrtvih z 200 na 0.

Med kratkoročne ukrepe bi lahko uvrstili:

• Povečanje kazni za alkoholizirane voznike in prekomerno hitrost na najbolj izpostavljenih predelih cest (npr. v naseljih), zmanjšali pa bi lahko kazni za prekrške, ki niso življenjsko nevarni (npr. če pozabiš prometno in vozniško dovoljenje doma).
• Pod zgornji predlog spada tudi odprava polovične kazni, ki je nepotrebna.
• Potrebno je odpraviti črne točke na cestah, to storimo tako, da cesto prilagodimo voznikom. To pa pomeni, da je potrebno fizično onemogočit prehitevanja. (Postavimo ovire na cestah, v obliki otočkov, morda dvignemo polovico vozišča, da pri veliki hitrosti ni možno prehitevati.)
• Potrebno je narediti kolesarske steze, ki so fizično ločene od ceste.
• Prav tako je potrebno zavarovati železniške prehode.
• Na najbolj izpostavljenih prehodih za pešce na cestah je potrebno ustvariti nadhode ali podhode in s tem preprečiti povoženja pešcev.

Cesto je potrebno prilagoditi voznikom.

Dolgoročne cilje pa bomo dosegli le z vzgojo in izobraževanjem mladine. Potrebno je spremeniti mentaliteto ljudi. To pa se ne da narediti čez noč. Če začnemo na tem delati danes, lahko rezultate pričakujemo čez dobrih deset let.

Zatorej, začnimo že danes delati na tem pri sebi, pri svojih otrocih ter vnukih.


Skupaj lahko naredimo cesto varno!