Zakaj sem proti vsakršnemu zniževanju plač (javnih uslužbencev) in pokojnin?
Razlog je čisto preprost. Ne bi se mi bilo težko odpovedati nekemu zmernemu deležu svoje plače, da bi s tem pomagal državi iz 'krize' ali da bi lahko za to nekdo obdržal ali celo dobil službo. Rade volje. A dokler država ni sposobna pobrati denarja dolžnikom in tistim, ki so si denar prisvojili na nezakonit način, naj ne računajo na mojo podporo. Zakaj bi se moral jaz zaradi tega odpovedovati deležu svoje plače? Tudi v javnem sektorju so zaposleni ljudje, ki živijo praktično od minimalne plače (snažilke/snažilci, hišniki, kuharice/kuharji, itd.) in ti se iz dneva v dan težje preživljajo. Plače se nižajo, cene blaga in storitev pa neumorno naraščajo.
Dajte najprej pobrati tisti denar, ki je bil tako ali drugače 'nakraden', potem nižajte plače, če bo treba.
Največja težava pri nas, in tudi drugje po svetu, so nepravična razmerja plač. Ustvarjajo se prevelike razlike. Na eni strani imamo bogataše, ki niti ne vedo več kam bi šli z denarjem, na drugi strani pa ljudi, ki nimajo niti za osnovne življenjske potrebščine. Srednjega razreda, praktično, ni več. Da bo slej kot prej tako, sem govoril že, ko sem bil osnovnošolec. To je vsakomur jasno. Denar je fikcija. Zato so vse krize umetne. Krize je lahko konec že v tem trenutku, a žal je preveč sebičnosti, pohlepa in korupcije.
In še to, če si nekdo nakrade milijone, je potem dovolj nekaj mesecev zapora in par tisoč evrov kazni? Dajte bit resni, no. Vrniti je treba vse do zadnjega nakradenega centa!
Človek resnično ne ve več, ali naj se smeji ali zjoče.
