Takole sem pred nekaj leti zapisal na svojem takratnem blogu…
Ker se na naših cestah vsak dan dogajajo prometne nesreče, sem se odločil, da o tem napišem nekaj stavkov.
Najprej je potrebno definirati kaj prometna nesreča sploh je. Da lahko govorimo o prometni nesreči, mora ta izpolnjevati naslednje pogoje: zgoditi se mora na javni cesti, kjer imamo vsaj eno premikajoče se vozilo in kjer nastane škoda (materialna škoda, telesne poškodbe).
Hitro vozimo zato, ker nam je škoda časa, ki ga preživimo na cesti. Zato divjamo in uporabljamo tudi mobilne telefone, da lahko kar se da postoriti preko telefona, postorimo med vožnjo.
Že trenutek nepozornosti (vnos klicane številke v gsm) je dovolj, da skrenemo na nasprotni vozni pas in povzročimo nesrečo.
Druga stvar je pri mladih voznikih (ki so tudi med najbolj ogroženimi udeleženci v prometu), ki divjajo tudi zato, ker preizkušajo meje svojih sposobnosti ter sposobnosti avtomobila, ker so neizkušeni in “uporniški” (prezirajo cestno prometna pravila, kot tudi mnoga druga, ker se jim zdijo nepotrebna). Zato sem tudi proti znižanju starostne meje za opravljanje vozniškega izpita B kategorije na 16 let.
Omenil sem tudi problem alkohola. Sploh ne bi smeli poznati stavka: “Koliko še lahko spijem, da lahko vozim?” Iz tega sledi tudi predlog nične tolerance do alkohola za volanom. Potem pa bi lahko rekli le: “Ko pijem, ne vozim!”
Kaj mora storiti država oz. pristojna ministrstva (MNZ, MZP in MZ), in kaj lahko storimo udeleženci v cestnem prometu, da bi zmanjšali število nesreč, vsaj tistih z najhujšimi posledicami, torej s smrtnimi žrtvami?
Država Slovenija je sprejela t.i. ‘švedsko vizijo nič’, katere dolgoročni cilj je nič smrtnih žrtev in nič hudo poškodovanih na cestah. V okviru te vizije, ki lahko postane realnost, mora država sprejeti tako kratkoročne, kot tudi dolgoročne ukrepe.
Seveda pa morajo pri tem sodelovati tako lokalne skupnosti, kot udeleženci sami. Veliko lažje je ta cilj doseči na lokalni kot na državni ravni. Primer: Če v neki regiji umre 6 ljudi na leto, je potrebno v tej regiji zmanjšati št. mrtvih na leto za 6 ljudi, kar je veliko lažje, kot pa na državnem nivoju zmanjšati število mrtvih z 200 na 0.
Med kratkoročne ukrepe bi lahko uvrstili:
Cesto je potrebno prilagoditi voznikom.
Dolgoročne cilje pa bomo dosegli le z vzgojo in izobraževanjem mladine. Potrebno je spremeniti mentaliteto ljudi. To pa se ne da narediti čez noč. Če začnemo na tem delati danes, lahko rezultate pričakujemo čez dobrih deset let.
Zatorej, začnimo že danes delati na tem pri sebi, pri svojih otrocih ter vnukih.
Skupaj lahko naredimo cesto varno!
Ker se na naših cestah vsak dan dogajajo prometne nesreče, sem se odločil, da o tem napišem nekaj stavkov.
Najprej je potrebno definirati kaj prometna nesreča sploh je. Da lahko govorimo o prometni nesreči, mora ta izpolnjevati naslednje pogoje: zgoditi se mora na javni cesti, kjer imamo vsaj eno premikajoče se vozilo in kjer nastane škoda (materialna škoda, telesne poškodbe).
Hitro vozimo zato, ker nam je škoda časa, ki ga preživimo na cesti. Zato divjamo in uporabljamo tudi mobilne telefone, da lahko kar se da postoriti preko telefona, postorimo med vožnjo.
Že trenutek nepozornosti (vnos klicane številke v gsm) je dovolj, da skrenemo na nasprotni vozni pas in povzročimo nesrečo.
Druga stvar je pri mladih voznikih (ki so tudi med najbolj ogroženimi udeleženci v prometu), ki divjajo tudi zato, ker preizkušajo meje svojih sposobnosti ter sposobnosti avtomobila, ker so neizkušeni in “uporniški” (prezirajo cestno prometna pravila, kot tudi mnoga druga, ker se jim zdijo nepotrebna). Zato sem tudi proti znižanju starostne meje za opravljanje vozniškega izpita B kategorije na 16 let.
Omenil sem tudi problem alkohola. Sploh ne bi smeli poznati stavka: “Koliko še lahko spijem, da lahko vozim?” Iz tega sledi tudi predlog nične tolerance do alkohola za volanom. Potem pa bi lahko rekli le: “Ko pijem, ne vozim!”
Kaj mora storiti država oz. pristojna ministrstva (MNZ, MZP in MZ), in kaj lahko storimo udeleženci v cestnem prometu, da bi zmanjšali število nesreč, vsaj tistih z najhujšimi posledicami, torej s smrtnimi žrtvami?
Država Slovenija je sprejela t.i. ‘švedsko vizijo nič’, katere dolgoročni cilj je nič smrtnih žrtev in nič hudo poškodovanih na cestah. V okviru te vizije, ki lahko postane realnost, mora država sprejeti tako kratkoročne, kot tudi dolgoročne ukrepe.
Seveda pa morajo pri tem sodelovati tako lokalne skupnosti, kot udeleženci sami. Veliko lažje je ta cilj doseči na lokalni kot na državni ravni. Primer: Če v neki regiji umre 6 ljudi na leto, je potrebno v tej regiji zmanjšati št. mrtvih na leto za 6 ljudi, kar je veliko lažje, kot pa na državnem nivoju zmanjšati število mrtvih z 200 na 0.
Med kratkoročne ukrepe bi lahko uvrstili:
- Povečanje kazni za alkoholizirane voznike in prekomerno hitrost na najbolj izpostavljenih predelih cest (npr. v naseljih), zmanjšali pa bi lahko kazni za prekrške, ki niso življenjsko nevarni (npr. če pozabiš prometno in vozniško dovoljenje doma).
- Pod zgornji predlog spada tudi odprava polovične kazni, ki je nepotrebna.
- Potrebno je odpraviti črne točke na cestah, to storimo tako, da cesto prilagodimo voznikom. To pa pomeni, da je potrebno fizično onemogočit prehitevanja. (Postavimo ovire na cestah, v obliki otočkov, morda dvignemo polovico vozišča, da pri veliki hitrosti ni možno prehitevati.)
- Potrebno je narediti kolesarske steze, ki so fizično ločene od ceste.
- Prav tako je potrebno zavarovati železniške prehode.
- Na najbolj izpostavljenih prehodih za pešce na cestah je potrebno ustvariti nadhode ali podhode in s tem preprečiti povoženja pešcev.
Cesto je potrebno prilagoditi voznikom.
Dolgoročne cilje pa bomo dosegli le z vzgojo in izobraževanjem mladine. Potrebno je spremeniti mentaliteto ljudi. To pa se ne da narediti čez noč. Če začnemo na tem delati danes, lahko rezultate pričakujemo čez dobrih deset let.
Zatorej, začnimo že danes delati na tem pri sebi, pri svojih otrocih ter vnukih.
Skupaj lahko naredimo cesto varno!
