Vsi ljudje kdaj pa kdaj uporabimo kakšno
kletvico. Morda je kakšna izjema, ki je res ne, ampak teh oseb je najbrž
zelo malo. Eni preklinjamo redkeje, drugi pogosteje. Eni uporabljamo
milejše kletvice, drugi bolj sočne. Najbrž je odvisno od besednega
zaklada in situacije.
Ko postaneš starš, moraš biti glede tega še
toliko bolj pazljiv. Še posebej, ko začnejo otroci vsrkavati vase vse
kar je okoli njih in ko začnejo govoriti. A staršem kljub trudu in
nadzoru, včasih uide kakšna kletvica vpričo otroka. Če pa ob izrečeni
kletvici še reagiramo, češ to ni bilo prav in nas otrok pri tem opazi,
bo imel še večje veselje izgovarjati to besedo.
Ko otrok izreče kletvico, imamo na voljo vsaj 3 rešitve:
1) kletvico ignoriramo
2) otroku razložimo, da to ni prav in da tega ne sme govoriti
3) kletvico nadomestimo s primernejšo besedo
(npr.: Otroku rečemo, da ni povedal prav, da se reče *ptička*. Mislim,
da kletvice, ki smo jo nadomestili s to besedo, v tem primeru ni
potrebno zapisati. :) )
Zanimivo postane, ko začne otrok obiskovati vrtec in se prične družiti s sovrstniki. In pride dan, ko te kar na lepem preseneti s kletvico, za katero ti veš, da je še v življenju nisi izrekel.
Nato sledijo tri faze starševske reakcije:
1) osuplost
2) smeh
3) rešitev (ignoranca/pogovor/nadomestitev besede)
Drugo fazo, torej smeh, poskušamo čim prej
zatreti, ga nadzirati in kar se da hitro preiti v tretjo fazo. Če se
bomo predlogo smejali, se bo otroku to zdelo super zabavno in bo
kletvico še bolj veselo izgovarjal.
Meni osebno je najboljša metoda, da kletvico
enostavno zamenjaš s kakšno bolj spodobno besedo. Seveda je treba
upoštevati tudi starost otroka. Sam pišem s perspektive starša 4-letnega
fantka. Ko je bil še malo mlajši, je bilo kletvico najbolje kar
ignorirati. Sedaj pa bo počasi treba preiti na rešitev s pogovorom.
